Domov >>
Odlomki iz knjige Zamolčana Istra
Priključitev Istre k Hrvaški
Hrvaška je dosegla priključitev Istre na podlagi sklepa Avnoja, ki pa o notranjih razmejitvah ni odločal. Postavlja se vprašanje sodelovanje Tita pri tem. Hrvaški zgodovinar Klemenčić ugotavlja, da se je hrvaško ozemlje v primerjavi z letom 1918 na ta način povečalo za Istro, Reko, Cres, Lošinj, Zadar, Lastovo in Palagružo, način pridobitve in an čigav račun, pa je seveda zamolčal. Poleg tega je Klemenčić resnico o zgodovinski pripadnosti Istre znova ponaredil, ko je dejal, da so vsa ta področja ''etnično in deloma zgodovinska hrvaška ozemlja'', pri tem pa je namerno ''pozabil'' na ugotovitve svojih hrvaških kolegov zgodovinarjev, da Istra nikoli ni bila sestavni del Hrvaške, ne etnično, ne teritorialno. Kljub tej ponaredbi pa je z ugotovitvijo o delni zgodovinski pripadnosti odkrito priznal, da tudi v za Slovence najslabšem primeru celotna Istra Hrvaški ne pripada..
Seveda ne more biti res, da so bila Hrvaški vrnjena ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni imela Italija, kar zadeva Istro. Istra namreč nikoli ni bila hrvaška, zato ni mogla biti vrnjena, ampak je resnica druga: Hrvaška si je Istro samovoljno prisvojila. Ampak to ji je nekdo omogočil.
Lučić v svoji knjigi pravi, da ''si je NDH po kapitulaciji Italije 8. 9. 1943 poskušala državnopravno povrniti dele jadranskega prostora, vendar na njem ni vzpostavila dejanske državne suverenosti.''
Lučić glede ''povrnitve delov jadranskega prostora'' nedvomno misli na Istro. Ker pa ve, da Istra nikoli ni bila hrvaška, lahko v njegovi trditvi zasledimo hrvaško težnjo po prilastitvi celotne jadranske obale (ali največ, kar se da), in to v vojnem času, ko bodo agresorji poraženi, Hrvati pa znotraj zavezniških sil in zaradi Titove tolerance do preteklosti varni in uspešni.
