Domov >>
Odlomki iz knjige Zamolčana Istra
Avtorjev nagovor bralcem
Ob pogostih, v zadnjem času pa že kar dnevnih polemikah o slovensko-hrvaških odnosih, ki so že nekaj let prisotne tako v medijih kot v pogovorih med ljudmi, ko spoštovanja vredne osebnosti političnega, kulturnega, gospodarskega in katerega koli še javnega življenja poudarjajo eni eno, drugi drugo, eni z več, spet drugi z manj gorečnosti, eni nekako pomirjevalno in v tonu, da je tako, kakor pač je, drugi spet z večjo bojevitostjo in s precejšnjo mero nestrinjanja s sedanjim stanjem, se mi vseskozi vsiljuje neljubo vprašanje, ki se mi ob vsakokratnem spremljanju te tematike postavlja vedno znova in znova.
To vprašanje se nanaša na odnos do slovensko-hrvaške meje, ne samo kopenske, ampak tudi morske, pa na vprašanja glede katastrov in podobno.
Ta vprašanja niso od včeraj. Njihovo prisotnost sem redno občutil ob prenekaterih priložnostih skozi desetletja. Spremljal sem razprave posameznih avtorjev, poslušal radijske in televizijske komentarje, bral časopisne novice, si ogledoval gradiva na raznih razstavah in si ustvarjal svoje mnenje. Morda se pisanja tega besedila niti ne bi lotil, če mi ne bi bila kmalu po osamosvojitvi obeh republik, takrat v duhu še na pol bratskih, na nekem srečanju v Zagrebu pod nos podtaknjena knjiga, na katero so bili vsi prisotni zelo ponosni. Z nepopisnim navdušenjem so mi jo pokazali in se pri tem “postavili na prste”, kot temu radi pravimo, češ, kako velika je bila nekoč Hrvaška, kaj vse je obsegala, kakšno je bilo njeno plemstvo, kralji in še in še. To knjigo sem takrat videl prvič v življenju. Na hitro sem jo prelistal in jo z vsem spoštovanjem vrnil gostiteljem s pripombo, da je knjiga vredna vsega spoštovanja in da za Hrvaško pomeni dragoceno zgodovinsko gradivo. Pozneje sem zelo pogosto mislil na ta dogodek. Trajalo je skoraj deset let, da sem si jo lahko izposodil, jo prinesel v Ljubljano in si jo nekajkrat prekopiral. Ko pa sem jo začel pozorneje brati, sem ugotovil, da navaja mnogo dejstev, o katerih se, kot pravimo, “mi v šoli nismo učili”, in ki gredo pravzaprav v prid mnogim trditvam različnih slovenskih avtorjev, ki obravnavajo vprašanje Istre, Slovencev v Istri, njenih meja itd.
Videl sem tudi, da je avtor v knjigi zajel že zelo zgodnja obdobja, še rahlo pred prihodom Slovanov. Potem pa me je prešinilo, da bi to, kar imam pred seboj in česar se v šoli nisem učil ne jaz in ne moji vrstniki, lahko obravnaval v delu, ki bi bilo za Slovence in slovensko Istro lahko zanimivo, in da to pokažem tudi svojim sodržavljanom. Izziv pa je bil predvsem v tem, da gre za zgodovinsko strokovno delo hrvaškega avtorja iz časa, ki je bil Slovencem skrajno nenaklonjen, in da prenekatera dejstva, ki jih slovenski zgodovinarji strokovno obravnavajo, vsebinsko enako ali pa vsaj približno tako obravnava tudi hrvaški zgodovinar. Je potem morda nenavadno in nesprejemljivo, če hrvaškim sosedom postrežemo s trditvami njihovih zgodovinskih avtoritet? To je bil pravzaprav moj motiv, iz motiva je zrasla ideja in iz ideje to pisanje. Bralca z določenim razlogom vljudno prosim za potrpljenje, če bo morda kdaj imel občutek, da je dnevnih dogodkov in njihovih komentarjev malo več. Menil sem, da je potrebno, da s polemikami o dnevnih dogodkih in objavah bralcu osvežim spomin, da bo bolje razumel tisti del, ki bo obravnaval poglede hrvaških zgodovinarjev, njihove ugotovitve in navedbe. Prav tako prosim bralca za strpnost, če bo menil, da se nekatere navedbe ponavljajo. Vedeti je namreč treba, da je neka zadeva videti drugače, če je obravnavana z različnih zornih kotov, in je zato približna ponovitev že povedanega včasih potrebna. Med branjem bo bralec lahko opazil, da je precejšen del besedila posvečen hrvaški zgodovini. Vendar ne zaradi hrvaške zgodovine kot take, ampak je to zgolj prikaz hrvaških notranjih dogodkov, ki vplivajo na njihov odnos do Istre.
Odkrita knjiga in njeni deli, v katerih je omenjena Istra, je zato po eni strani le vodilo, na katerega se potem lahko priključijo še drugi, prav tako zanimivi dogodki, ki so neposredno ali posredno vplivali na potek dogodkov, ki so v končni fazi pripeljali do današnjega stanja. Po drugi strani pa opisi dogodkov, ki so povzeti po drugih virih, lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju navedb v knjigi hrvaškega avtorja, ki je pred mnogimi leti, čeprav ne z namenom dati Slovencem kakšno oporo, napisal za Slovence zelo sprejemljiva zgodovinska dejstva. In ravno te navedbe bodo v današnjem napetem ozračju dale tistemu in današnjemu času drugačen prizvok.
