Domov >>
Zgodovina Istre
Zgodovinski zemljevid št. 24 – iz dodatka k Srkuljevi knjigi – Hrvaška v Jugoslaviji 1945–1990
Še ena zgodovinska laž, in to priznanega hrvaškega zgodovinarja Lučića: Istra je namreč na tem zemljevidu že leta 1945 v celoti prikazana kot sestavni del Hrvaške. Nikjer nista označeni coni A in B, ki takrat še nista pripadali niti Italiji niti Jugoslaviji, še manj pa Hrvaški. Lučić si je na omenjenem zemljevidu prilastil pravico, da zanika obstoj Svobodnega tržaškega ozemlja in dveh povojnih con v Istri in postavi celotno Istro v hrvaški teritorialni okvir tako kot je to bilo leta 1943 v Pavelićevi NDH zaželeno (in kartografsko leta 1944 tudi prikazano), vendar zaradi Hitlerjeve operativne cone Hrvaški nikoli dodeljeno.
Podobnih ''napak'' je v hrvaških zgodovinskih publikacijah veliko (mdr. na primer ena od številnih ''cvetk'', da je bila leta 1947 na pariški mirovni konferenci Istra dodeljena Jugoslaviji in Hrvaški, medtem ko pariška konferenca o Hrvaški sploh ni govorila).
Jugoslavija med letoma 1945 in 1954 ni dobila Istre kot hrvaškega ozemlja, ker Istra hrvaška nikoli ni bila, ampak kot slovensko ozemlje, ki ga Slovenija po prvi svetovni vojni ni dobila oziroma ji je bilo odvzeto. Istra je bila vrnjena Jugoslaviji zato, ker so jo Slovenci vsa stoletja naseljevali, torej velja narodnostno načelo. Hrvaški Istre nikoli ni nihče jemal, ker je nikoli ni imela, jo je pa, po kapitulaciji Italije s ''Hitlerjevo privolitvijo'' začela intenzivneje naseljevati, da bi si v kratkem času pred koncem vojne ustvarila večinsko narodnostno strukturo, in jo pozneje zlorabljala pri zemljiških zahtevah.
RAZMEJITVE V ISTRI IN AVNOJ
Na odločitev ZAVNOHA o priključitvi Istre k Hrvaški je na II. Zasedanju AVNOJA v Jajcu 1943 celo Tito jezno reagiral, češ, da si hrvaški ZAVNOH prisvaja suverenost, ki pripada samo Jugoslaviji, zato si ne more enostransko prilaščati nobenih ozemelj, ker je to zadeva skupnega konsenza vseh zainteresiranih in v vojni sodelujočih narodov.
Ne gre pa izključiti možnosti, da je Tito s tem nasprotovanjem le verbalno zavajal slovenske udeležence, ko je glasno nasprotoval Hrvatom, v resnici pa jim je Istro verjetno že prej obljubil. Zato o tej odločitvi, na katero so se hrvaški politiki v odnosih do Slovencev od leta 1944 naprej vseskozi sklicevali, ni nobenega dokumenta.
Tito in Avnoj se s tem nista ukvarjala, ker sta imela med zasedanjem Avnoja v Jajcu pomembnejše probleme. Takega dokumenta tudi po vojni niso videli ne hrvaški ne slovenski zgodovinarji, ni ga niti v arhivih na Hrvaškem ali v Sloveniji in tudi v beograjskih ne.
Iz gornjega zapisa sledi, da je hrvaško sklicevanje na Avnoj brezpredmetno oz. izmišljeno. Res pa je, da je s tem Hrvaška marsikaj pridobila.
V resnici je II. Zasedanje Avnoja zahtevalo, da bodo po končani vojni vsa narodnostna ozemlja, ki so bila priključena k Italiji, vrnjena in priključena k novi Jugoslaviji. Geografsko gledano je bilo razumljivo, da bodo ta ozemlja pretežno priključena k Sloveniji in Hrvaški. Na zasedanj Avnoja so soglašali o priključitvi, vendar pa ne v imenu ali v korist samo enega naroda, sploh pa ne na podlagi njegove enostranske odločitve. O notranjih razmejitvah po končani vojni ni bilo govora, torej tudi ni bilo določeno, komu, koliko in kako bo Istra pripadala.
Kot kaže je bila priključitev Istre k Hrvaški izvedena samovoljno s strani hrvaškega vodstva, sklicujoč se na enostransko odločitev Zavnoha. Z omenjanjem Avnoja pa so skušali prikriti dejstvo, da je bila odločitev Zavnoha enostranska. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je bil Tito po očetu Hrvat in da se je tudi sam imel za Hrvata, zato so tudi hrvaški politiki računali na njegovo tiho podporo, predvsem tako, da je bilo to vprašanje pod pretvezo, da je vse to Jugoslavija, odstranjeno z vseh dnevnih redov.
Hrvati so svoj ZAVNOH ustanovili 13. in 14. oktobra 1943 na Otočcu pri Plitvičkih jezerih. Na II. Zasedanju AVNOJA v Jajcu so se sklicevali na že omenjene teritorialne zahteve in sklepe ZAVNOHA z dne 20. septembra 1943, torej na sklepe organa, ki ga takrat še ni bilo, saj je bil ustanovljen šele 24 dni pozneje. Ali je možno sprejeti in priznati veljavnost sklepa nekega organa, in to po vrhu vsega še enostranskega, ki naj bi ga ta sprejel v času, ko še ni obstajal?
Kardelj je enovito Jugoslavijo striktno zagovarjal, ker je bila to splošna parola enotnosti in je bila superiorna nad vsako drugačno idejo.
Kot pravi Kardeljev medvojni soborec in nekdanji piranski župan Davorin Ferligoj, je Kardelj skrbno in energično pazil, da se to ni komentiralo, ter vsako debato na to temo takoj zatrl.
Hrvaški zgodovinar dr. Petar Strčić je zapisal: ''Ne samo, da iz 'Sklepa o priključitvi Istre, Reke, Zadra in drugih okupiranih krajev k Hrvaški', ki ga je ZAVNOH sklenil omenjenega 20. 09 in objavil v Hrvatskom narodu, ni razvidno, da je ZAVNOH k matični Hrvaški priključil tudi severni, slovenski del Istre, ampak se tega tudi iz bistva njegove vsebine ne da razbrati.
Najbolj spektakularno pri tej Strčićevi ugotovitvi je to, da je slovenski zgodovinar dr. Bogo Grafenauer leta 1993 menil, da je ZAVNOH k Hrvaški priključil celotno Istro, a ga je hrvaški zgodovinar Strčić nekajkrat opozoril, da temu ni tako in da je to napačno pojmovanje. Ker Grafenauer tega ni preklical, se je napaka pojavljala vse do recenzije dela italijanskega zgodovinarja Darka Darovca (v italijanskem in hrvaškem jeziku), ko naj bi jo Strčić kot recenzent popravil. Če je res teko, potem se upravičeno lahko vprašamo, zakaj slovenski zgodovinarji tega niso ugotovili in popravili že prej oz. se postavlja še bolj nerazumljivo vprašanje, zakaj je slovenski zgodovinar vztrajno trdil nekaj, kar je v škodo Slovence? Ali ni bilo strokovnjakov, ki bi ga na to opozorili in napako popravili?
Dokaz, ki bi moral imeti svojo težo tudi pri avtoriteti kot je Grafenauer, pa je podatek o sestavi prebivalstva za določena leta popisov 1880, 1890, 1900 in 1910. Tako je potem lažje razumeti težave komisije, ki se je leta 1992 pogajala s hrvaško stranjo o priznavanju manjšin, in dojeti absurd, da je hrvaška stran obstoj slovenske manjšine, ki je na Hrvaškem od nekdaj obstajala, pogojevala s priznavanjem hrvaške manjšine v Sloveniji, ki je nikoli ni bilo.
Postavlja se vprašanje, ali se Grafenauer v tistem času ni smel ustrezno odzvati zaradi nam neznanih razlogov, povezanih s Kardeljevo vlogo in funkcijo? Je moral pri svojih odločitvah in zmotnih mnenjih vztrajati tudi po Kardeljevi in Titovi smrti? Ali zanj osamosvojitev Slovenije leta 1991 ni bila zadosten razlog, da bi to svojo napako še pravočasno popravil?
Vendar ne gre samo za Grafenauerja. Viri navajajo, da sta se Kardeljevi navdušenosti nad mejo na Dragonji najverjetneje ''uklonila'' še dva znanstvenika – geograf dr. Anton Melik in zgodovinar dr Franc Zwitter –, ki si očitno nista upala oporekati Kardeljevemu navdušenju. Težko je verjeti, da je bila ta ideja samo Kardeljeva. Predobro je namreč poznal slovensko preteklost, da bi jo lahko tako poceni zatajil. Bolj verjetno je, da je bil dosleden izvajalec Titove naloge (kar je Bakarić natančno spremljal). Slovenske znanstvenike je sicer pritegnil, vendar ne zaradi naloge same, ampak zaradi podpore in alibija pri slovenski javnosti.
Zakaj je bila slovenska politika vseh poznejših generacij glede tega tako pasivna, pa bi lahko dal odgovor le zgodovinski čudež.
