Domov >>
Članki o Istri
Hrvati prodajajo zemljo, Slovenci pišejo protestne note
Danica Cmrečnjak, 1.3.2008
»Republika Hrvaška izvaja aneksijo nesporno slovenskega ozemlja. Naši politiki pa se sprenevedajo, da mi gre že na bruhanje,« je ogorčen Joško Joras, ki živi na južni strani oziroma levem bregu reke Dragonje. Prek spleta je namreč te dni ugotovil, da sta vpisana v hrvaški zemljiški knjigi v Bujah kot lastnika 10.400 kvadratnih metrov slovenskega zemljišča ob Dragonji Urban Cerar in Valter Krstič, prodala pa jima gaje Republika Hrvaška.
»Od tega je 7000 kvadratnih metrov mojih, saj jih imam v zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) že od leta 2002. Skupno imam v najemu 3,2 hektarja, zakupna pogodba pa velja do leta 2013,« pravi Joras, ki je že novembra 2006 opozoril slovensko vlado ha sklep občine Buje o prodaji zemljišč, julija lani pa je ta objavila razpis za prodajo. »Sedaj so že skoraj vse razprodali, samo vprašanje časa in načina je še, kako me bodo izrinili. Solastnik igralnice Mulino Urban Cerar je zaokrožil območje igralnice, kjer je že začel graditi teniška igrišča, sedaj hoče izriniti še mene. Uradno mi je celo ponudil milijon evrov, da odkupi mojo hišo. Vse to počne s pomočjo evropske Hypo banke, ki je solastnica igralnice,« zatrjuje Joras.
Vir vsega zla sega v konec leta 1992, ko so občinarji v hrvaških Bujah začeli pisati nove zemljiške knjige. Takrat so nekatera zemljišča iz katastrske občine Sečovlje vpisali pod hrvaško katastrsko občino Kaštel, zato so ostala zapisana v dveh zemljiških knjigah v dveh državah, saj jih v Piranu niso izbrisali. Gre za 24,6 hektarja slovenskega zemljišča, ki je vpisano v piranski zemljiški knjigi pod katastrsko občino Sečovlje.
Joras že dobrih deset let opozarja, kako je Hrvaška ponaredila zemljiško knjigo v Bujah in si vzela pravico, da prodaja kmetijska zemljišča na levem bregu Dragonje, ki so v lasti SKZG.
Bratje Hrvatje
Peter Kolšek, 18.9.2006
Ljubezen med Slovenci in Hrvati ni zelo velika, te dni še posebej ne, a ni mogoče reči, daje nikoli ni bilo.V zgodovini smo namreč imeli že lepše trenutke, čeprav niso nikoli dolgo trajali.
Sosedje smo kakšnih 1400 let, še iz časov približno hkratne naselitve vzhodnoalpskega (Slovenci) in dalmatinskega prostora (Hrvati). Da smo imeli določene stike, dokazujejo nekatera imena krajev na ozemlju tedanje Karantanije, povezana z imenom Hrvat(i), zlasti pa dejstvo, da so nekatera slovenska plemena na začetku 9. st. pomagala Ljudevitu Posavskemu pri boju s Franki v Spodnji Panoniji. Tudi zaradi te soudeležbe (pri porazu) so bili slovenski Karantanci kaznovani z izgubo samostojnosti. Preostanek srednjega veka sta obe etniji preživeli druga ob drugi brez aktivnega povezovanja, a razlika med obema je bila očitna: Slovenci smo svoje plemstvo izgubili, Hrvati so ga obdržali do konca 11. st, ko so Ogri premagali zadnjega hrvaškega kralja. A pred tem je kralj Tomislav v 10. st. razširil hrvaško ozemlje, kije bilo prej vezano na notranje primorje, še na Slavonijo. Slovensko ozemlje se je v tem času s severa že krčilo.
Tvegajmo hipotezico: dogodki pred tisoč leti so temeljno zaznamovali psihologiji obeh sosednjih narodov; v hrvaškem samozavedanju obstoja misel (kot pri Srbih), da so narod z zgodovino, kar prevedeno v vsakdanji jezik dominantnosti pomeni, da so oni »gospoda«, mi v bistvu »kmetje«. Ne glede na to, da so Hrvati, kot mi, skoraj vse naslednje tisočletje preživeli nesvobodni: oni pod Ogri in Turki, mi pod Habsburžani.
A v srednjem veku smo vendarle še bili »zgodovinska celota« in ista »življenjska skupnost«, kot je zapisal pisec gesla o zgodovini hrvaško-slovenskih odnosov v ES. Medsebojno razmerje se je bistveno okrepilo leta 1526, ko so se Habsburžani razširili tudi na Hrvaško. Po tistem so bili na čelu avstrijske vojske, ki se je tolkla s Turki, pogosto vojskovodje slovenskega rodu (najznamenitejši primer je seveda bitka pri Sisku 1593, kjer sta k zmagi nad Turki pripomogla tudi kranjska fevdalca Adam Ravbar in Andrej Auersperg). 16. st. je prineslo tudi največji skupni »projekt«: hrvaško-slovenski kmečki upor (1573), ki se je za oboje končal slabo. Na drugačni, duhovni-intelektualni ravni nas je v istem času povezala reformacija: kranjske dežele so jo vzpodbujale tudi na Hrvaškem, Trubar s sodelavci pa jo je neposredno usmerjal.
Po hrvaški in ogrski osvoboditvi izpod Turkov (konec 17. st.) seje medsebojna povezanost v naslednjem stoletju zmanjšala. Da imamo Slovenci na južni meji Hrvate, smo se znova »spomnili« v prvi polovici 19. st., najprej v kulturno-jezikovnem okviru ilirizma, ki smo ga Slovenci (s Prešernom) zavrnili, sprejeli pa smo njihovo pisavo gajico, nato pa v političnem kontekstu pomladi narodov in slovenskega programa Zedinjene Slovenije leta 1848. Čustveni naboj je bil tokrat bistveno večji. Ko je Matija Major pisal peticijo cesarju, je vanjo vključil tudi Hrvate; zahteval je, naj bodo v tej »pravi zvezi« tudi »vselej zvesti in viteški brati v Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji«. To je morda najlepši dokaz bratovske ljubezni, čeprav je privrel iz panslavistično motiviranega srca. Našli bi jo lahko tudi v zbiranju denarja in živil za vojsko bana Jelačića, ki seje upirala Madžarom, ali v naklonjenosti, ki jo je kazal škof Jurij Strossmayer do Slovencev - in obratno. To kratko obdobje, do avstro-ogrskega dualizma (1867) je bilo sploh najtoplejše: hrvaški listi so prinašali prevode iz Prešerna, naši pisatelji so odkrili slavno hrvaško preteklost. A dejstvo, da so Hrvati pripadali ogrskemu delu cesarstva, Slovenci pa avstrijskemu, je obema narodoma preprečilo, da bi se iz kulturnih simpatij razvile tudi politične.
Kljub temu je bila druga polovica 19. st. obdobje najizrazitejšega medsebojnega tipanja. Zdelo seje, da bi pravzaprav lahko bili »eno«; še leta 1912, ko so se skušali povezati hrvaški pravaši in slovenska ljudska stranka, je naš politik Ivan Šušteršič dejal, da smo s Hrvati »eno telo, eno srce, ena duša«. A v resnici širšega političnega konsenza nikoli ni bilo. Bila pa so sicer neodmevna, a pomenljiva spotikanja: s hrvaške strani seje slišalo, da smo Slovenci pravzaprav alpski Hrvati, z naše pa, da so kajkavski Hrvati v bistvu Slovenci (štokavski pa Srbi). Ne eno ne drugo ni bil znak zrelega sožitja. Kaj več od tega pa je bilo tako in tako za zmeraj zapravljena že s hrvaško odločitvijo, da svoj jezikovni kanon oprejo na (srbsko) štokavščino in ne (Slovencem bližjo) kajkavščino. To seje zgodilo že v času najbolj vročega ilirizma.
Po prvi vojni je sledilo druženje v prvi in drugi Jugoslaviji; kako je bilo v obeh, za verziran zgodovinski spomin še ni čista neznanka. Vsekakor se med nami ni zgodilo nič tako usodnega slabega, da bi moralo biti sovraštvo večje od naklonjenosti. Če se torej danes včasih zdi, daje tako, ta antipatija ne izvira iz zgodovinske obremenjenosti, pač pa iz popolnoma sodobne provincialnosti dveh nacij, ki imata v Evropi premajhno specifično težo. Mi smo za Hrvate še zmeraj plebejci, ki se gredo po krivični sili sedanjih razmer nekakšne parvenije, oni pa so za nas notorična gospoda, ki ne sprevidi svoje nepomembnosti. Ker je spor čustveno-psihološki, ne pa racionalno-zgodovinski, ima pač rahlo čudaške lastnosti.
