Domov >>
Prebivalstvo Istre
Hrvaški zgodovinar Ljubo Boban pa v nasprotju s Strčićem v svojem delu Granice Istre (str. 240) pravi: ''… što bi podrazumijevalo Istru u njezinim povijesnim granicama, dakle Hrvatsku i Slovensku Istru''.
Zgodovinske meje za Hrvaško (glej Srkuljeve zgodovinske zemljevide) so se na obali Kvarnerja nazadnje končale pri Novem (Novi Vinodolski), ker je bilo ozemlje zahodno od Novega pod Madžarsko (do leta 1918). To so točne meje in če to drži, potem po Bobanovih ''zgodovinskih mejah'' niti ped Istre ni spadala pod Hrvaško. To pa je Boban verjetno zavestno zamolčal in pripisal k Slovencem v Istri še Hrvate in s tem ponaredil tisto, kar Srkulj v svoji knjigi in na zemljevidih razločno navaja.
Prebivalstvo Istre je bilo od 6. stoletja naprej večinoma slovensko.
PREGLEDNICA DEMOGRAFSKE SESTAVE V KAŠTELU IN SAVUDRIJI
| Leto | Kaštel | Savudrije | ||
|---|---|---|---|---|
| Slovenci Italijani Hrvati |
1880 | 863 0 0 |
41 231 0 |
!!! |
| Slovenci Italijani Hrvati |
1890 | 283 754 0 |
62 291 0 |
!!! |
| Slovenci Italijani Hrvati |
1900 | 159 1019 0 |
17 309 0 |
!!! |
| Slovenci Italijani Hrvati |
1910 | 362 812 0 |
66 371 0 |
!!! |
Komentar k preglednici: številke povedo vse! Kar pa zadeva Istrane, kakor naj bi se imenovali, pa kaže ta preglednica, da ne obstajajo. V uradnih popisih so bili Istrani pač Slovenci, iz česar lahko sklepamo, da so se Slovenci v Istri ''pokrajinsko imeli'' za Istrane, kakor so se Slovenci na Koroškem ''imeli'' za Korošce.
DEMOGRAFSKO SPREMINJANJE ISTRE
Za Slovenijo velja nesporna ugotovitev, da ''naselitev Slovencev v Istri po Rimljanih in pred prihodom Slovanov pomeni prvorazredno slovensko avtohtonost.''
Po okupaciji Istre, ki jo je po kapitulaciji Italije leta 1943 začela izvajati Neodvisna država hrvaška, so začeli s takojšnjim naseljevanjem Hrvatov, vendar Nemci niso hoteli Slovensko Primorje in celotno Istro prepustiti NDH. Zato so ustanovili Operativno cono Jadransko Primorje, izključno pod svojim nadzorstvom. Razlogi za to so v slabih izkušnjah z italijansko izdajo zavezništva in v možnostih, da bi si ob dejstvu, da se je tretjemu rajhu nezadržno bližal konec, Pavelić lahko premislil in sklenil novo razmerje z zahodnimi zavezniki. S tem bi Istra postala idealna lokacija za izkrcavanje zavezniških sil. Nemci Hrvatom nikakor niso zaupali.
Nemci, ki so zasedli Slovensko primorje in Istro, so opravili demografske raziskave in ugotavljali številčno pripadnost posameznih govornih področij.
Avtohtoni prebivalci nekega območja so najmočnejši argument glede pripadnosti ozemlja tej narodnosti in hkrati največja ovira pri teritorialni ekspanziji za tistega, ki si to območje želi prisvojiti. To filozofijo smo Slovenci dodobra spoznali po prvi svetovni vojni tako na današnjem avstrijskem Koroškem kot v Italiji po priključitvi slovenskega ozemlja Furlanije, Julijske krajine, Benečije in Rezije k Italiji. Po plebiscitu na Koroškem (10. 10. 1920) in po mednarodni določitvi meje se je začelo neusmiljeno ponemčevanje in preganjanje vsega, kar je spominjalo na slovenstvo. Tudi v Italiji ni bilo nič drugače. Na brez plebiscita pridobljenem oziroma preko zaveznikov podarjenem slovenskem ozemlju so italijanske oblasti začele izvajati neusmiljen teror nad slovenskim prebivalstvom. Raznarodovanje je šlo celo tako daleč, da slovenska beseda ni bila varna niti v cerkvah. V obeh državah se je začelo priseljevanje ljudi iz notranjosti. Ob prepovedi slovenskega jezika in ob naraščanju števila priseljencev neslovenskega rodu se je demografska slika hitro spreminjala. Asimilacija je bila načrtna, groba in kruta.
Hrvaški odnos do Slovencev na Hrvaškem je morda samo nov način reševanja enakega problema po stari, znani metodi. Od postopnega naseljevanja Istre s Hrvati iz notranjosti pa do črtanja slovenske manjšine iz nove hrvaške ustave za časa Tuđmana po osamosvojitvi obeh narodov gre za eno samo veliko načrtno vodeno strategijo: Slovence je treba odstraniti, pregnati, izseliti ali zatajiti. Posledice, ki bodo zaradi take politične strategije nastopile po nekaj desetletjih, bodo podobne tistim v Avstriji in Italiji: izginjanje slovenskega prebivalstva.
Avtohtonost Slovencev v Istri je za preobrazbo avtohtone slovenske Istre v hrvaško Istro najbolj moteče dejstvo, ki ga skuša aktualna hrvaška politika odstraniti za vsako ceno. Čeprav je taka metoda spreminjanja demografske slike za Hrvaško strateško postavljena in na Hrvaškem prikazana kot edina sprejemljiva, še posebno zato, ker ima v slovenskih sosedah Avstriji in Italiji na vpogled preizkušen recept, gre pri vsem tem le za veliko razliko. Medtem ko so meje Slovenije z Avstrijo in Italijo mednarodno določene in kot take veljavne, meja med Slovenijo in Hrvaško še ni mednarodno določena in priznana.
ISTRA IN SLOVENCI PO LETU 1945
Povojne špekulacije z ozemlji, na katerih so bili stoletja večinsko prebivalstvo Slovenci, so bile velike. Za Slovence se ni končalo tako, kot bi se moralo, saj so tudi po drugi svetovni vojni svojo osvoboditev drago plačali s svojimi ozemlji in rojaki. Čeprav je slovenska etnična meja na zahodu reka Soča (to je že po prvi svetovni vojni ugotovil ameriški predsednik Wilson – ''slava njegovemu spominu!''), ji zavezniki tega ozemlja niso hoteli dodeliti. Če pa bi se to zgodilo, bi v tem primeru celotno Istro dodelili Italiji, tako kot jo je dobila po prvi svetovni vojni.
Slovenci smo zato, da bi celotna Istra, ki je bila tako etnično kot zgodovinsko vedno sestavni del Kranjske, pripadla novi Jugoslaviji, morali zaveznikom v korist Italije prepustiti celotno ozemlje na levem bregu Soče in s tem tudi vse Slovence, ki so znova ostali pod Italijo. Istro so Slovenci ''kupili'' nazaj in kupnino plačali s slovenskim ozemljem in slovenskim prebivalstvom, ki je ostalo v Italiji. Slovenci smo žrtvovali ozemlje v Istri, ki so nam ga s Titovo pomočjo vzeli ali okupirali Hrvati.
