Domov >>
Slovenska država Karantanija
KARANTANIJA
Prva omemba Karantanije kot samostojne države sega v leto 595, ko so Bavarci udrli v državo in jo izropali; že naslednje leto so se jim Karantanci postavili v bran in jih premagali. Bitka je potekala vzhodno od Solnograda (Salzburga). Potrebno je poudariti, da so Karantanci Bavarce premagali sami, brez pomoči Obrov, saj le-tem niso bili nikoli podložni.
Langobardski zgodovinar Pavel Diakon je Karantanijo imenoval provincia Sclaborum, kar je izjemnega pomena. Pomeni namreč neodvisno državo na ravni kraljestva, kajti tudi Langobardi so svoje kraljestvo v Italiji imenovali provincia.
Po letu 620 je Karantanija priključena državni zvezi kralja Sama pod vojvodo Valukom. Ta zveza se je imenovala marka Vinedorum in je najpomembnejša državna tvorba slovanskih narodov v tem obdobju, zato ni čudno, da je v zgodovinopisju prava tekma glede tega, kateri narod jo bo vključil v svojo narodno zgodovino. Danes obstaja v zgodovinskih krogih več teorij o tem, kje je bil sedež kralja Sama. Delijo jih nekako takole:
- češka teorija;
- slovaška teorija;
- karantanska teorija;
- panonska teorija;
- druge teorije.
Poglavitni vir za zgodovino takratnega obdobja, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, pa označuje Sama za Karantanca, torej si ostali narodi neupravičeno prilaščajo Sama. Samova država je propadla leta 658, z njegovo smrtjo.
Ime Karantanija oziroma Karantanci se v virih prvič omenja okoli leta 670, ko neznani pisec iz Ravene v svojem delu pravi, da ozemlje Italije meji na Karantance – inter Carontanos. To pomeni, da če obstajajo prebivalci, obstaja tudi dežela – Karantanija. Etimologija besede je sicer vprašljiva, saj obstaja več teorij.
Ustoličevanje
Ustoličevanje karantanskih vojvod je obred, ki nima primere v celotni zgodovini. Je državnopravno dejanje, ki so ga Karantanci – Slovenci ohranili dolga stoletja, ostanki tega početja segajo še v novi vek.
To je bil dogodek, v katerem je kmet-ustoličevalec, ki je predstavnik ljudstva (!), izročil vojvodi oblast nad deželo. To je bilo dejanje državnosti in pomeni starodavno demokracijo.
Ustoličevanje je potekalo na Krnskem gradu, na širokem travniku pred dvorom, kjer je stal knežji kamen. Ob prihodu vojvode je na kamnu sedel kmet-ustoličevalec, ki se je umaknil vojvodi, ko se je le-ta preoblekel v kmečko opravo in zagotovil, da je častilec in branilec krščanske vere ter plačal določeno vsoto. Kmet-ustoličevalec je nato vojvodo rahlo udaril, ta je stopil na kamen, zavihtel meč na vse štiri strani neba in obljubil, da bo ljudstvu pravičen sodnik. Nato so ga vodili na konju trikrat okoli kamna in poleg peli slovenski kirie-eleison. Po obredu so se odpravili do vojvodskega stola, kjer je vojvoda razsojal spore.
Knez
Ker je bil karantanski vojvoda izvoljen izmed odličnikov, je bil obenem tudi knez, eden izmed njih. Bil je tako knez in vojvoda, ki so mu bili podrejeni pokrajinski knezi. Kralj pa ni moral biti, ker se je izraz kralj uporabljal samo za vladarje, kronane po cerkvenem dostojanstveniku.
Pokristjanjevanje
Z priznanjem nadoblasti frankovskega kralja je vojvoda Borut leta 745 pristal na pokristjanjevanje. Takratni papež Zaharija je misijon v Karantaniji dodelil nadškofiji Solnograd (Salzburg), čeprav je Norik pod Rimom spadal pod Oglejsko metropolijo.
Veča
Vseljudska veča je bil najvišji karantanski upravni in sodni organ. Udeležil se je je vsak svobodni mož, ne glede na premoženje, uživala je vsesplošno zaupanje, njena pristojnost je zajemala vso deželo. Na veči so volili vojvodo oziroma kneza, kasneje, ko pa je kneza imenoval kralj, so pa imenovanje potrdili ali zavrnili.
Vojska
Karantanija je imela tudi lastno vojsko. Vrhovni poveljnik karantanske vojske je bil vojvoda, kateremu je pomagal vojaški svet. Vseeno so v virih največkrat navedeni kar Slovenski (Slovani) ali Karantanci, ne pa njihov vojvoda z vojsko. Naši predniki so morali biti zelo bojeviti; ta duh se je ohranil tudi v poznejših stoletjih, primer je petelinje pero pri kmečkih puntarjih. V vojnih časih je vojaška obveznost morala biti splošna.
Slavica lex
Od germanski narodov se karantanski pravni red razlikuje predvsem po položaju žensk. Le-te so bile v karantanski družbi enakopravne. Seveda imajo v rodbinskem nasledstvu prednost sinovi, vendar če ni moškega naslednika, s polno veljavo nadaljujejo rodbino hčere.
Vsesplošno slovensko pravo v Karantaniji je imelo rodovni in politični značaj. To pomeni, da je obsegalo javno in zasebno pravo. Ta deželnopravna zgradba je kasneje prešla v deželno pravo.
To pravo ovrže hlapčevski prikaz slovenskih Karantancev v srednjem veku.
Velika Karantanija
Velika Karantanija je nastala leta 952, ko so v Augsburgu na državnem zboru vojvodino Furlanijo priključili vojvodini Karantaniji. S tem je Karantanija dosegla svoj največji obseg, ki je trajal dobrih 150 let, dokler se niso začele preoblikovati posamezne vojvodine in dežele. Potrebno je pa poudariti, da pojem Velika Karantanija takrat ni bil v uporabi. Osrednja vojvodina je bila vojvodina Koroška s krajinami in grofijami.
Črni panter
Prvič je znak črnega panterja izpričan leta 1160, na pečatu Otokarja III, leta 1163 pa tudi že na pečatu Koroškega vojvode Hermana. Ta grb je med prvimi v Evropi, saj je za takrat zanesljivo izpričan le obstoj francoske lilije in portugalskega ščita.
Znak se kasneje pojavi na pečatih štajerskega mejnega grofa in koroškega vojvode, kar pomeni, da je imel znak panterja tudi državnopravni pomen. Še kasneje (1205) se znak pojavi na bojni banderi štajerskega vojvoda Leopolda II Slavnega.
Znak črnega panterja se je pojavljal na beli podlagi, kar pomeni, da je barvna kombinacija črno-bela in edinstvena ter značilna le za Karantanijo.
Avstrijsko grboslovje štajerskega panterja uvršča med grbe nemških dežel, tudi če je po političnopravnem izvoru karantanski oziroma slovenski.
