Domov >>
Zgodovina Istre
Zgodovinski zemljevid št. 23 – Neodvisna država Hrvaška
Neodvisna država Hrvaška (Nezavisna država Hrvatska, s kratico NDH) je bila ustanovljena 7. aprila 1941 (Nemci in Italijani so napadli Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, uradno pa je kapitulirala 17. aprila), torej pred kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije!
Že 4. junija 1941 sta nemški veleposlanik S. Kasche in komandant hrvaških domobranov S. Kvaternik podpisala dogovor o izselitvi Slovencev iz Obsotelja in južnega dela Kranjske:
- prvi val od 7. junija do 5. julija 1941: 5.000 Slovencev, predvsem intelektualcev v Srbijo, medtem ko so katoliški duhovniki ostali na Hrvaškem (morda bi v tem lahko prepoznali hvaležno naklonjenost slovenske RKC za vzidavo spominske plošče na Kredarici pod Triglavom kardinalu dr. Alojziju Stepincu, medvojnemu prvemu človeku RKC na Hrvaškem);
- drugi val od 10. julija do 30. avgusta 1941: 25.000 Slovencev, ki naj bi ostali na Hrvaškem;
- tretji val od 15. septembra do 31. oktobra 1941: 65.000 Slovencev iz mejnih regij.
Prostor ob meji je moral biti ''očiščen'' in naseljen z nemškim prebivalstvom. Ob Pavelićevem stališču, da nima nobenih pomislekov o tem, da bi se meje spremenile tako, da bi Italija mejila na Madžarsko.
Hrvaška se je z nacistično Nemčijo dogovarjala o preselitvi na desettisoče Slovencev in je torej soodgovorna za posledice. Slovenci imajo pravico, da kot žrtve nacističnega nasilja to vprašanje postavijo tudi Hrvaški. Zločini ne zastarajo. ''Utopljena'' v SFR Jugoslavijo in zaščitena s Titovo avtoriteto in močjo se je Hrvaška tem neprijetnim vprašanjem takrat izognila. Po letu 1991 Hrvaška nima več privilegijev, ki jih je imela kljub sodelovanju v nacistični koaliciji in jih je nudila skupna država pod Titovim vodstvom. Dolgovi iz 2. svetovne vojne do Slovencev, ki so umrli v hrvaških taboriščih, in premoženje, ki so ga Slovenci na razne načine zaradi tega izgubili, pa so ostali. Čas je, da se Slovenci in od nas izvoljena oblast s tem vprašanjem začnemo ukvarjati.
Na zgodovinskem zemljevidu št. 23 v dodatku Lučića k Srkuljevi knjigi je razvidno, kako velika je bila Neodvisna država Hrvaška. Na vzhodu je segala vse do Zemuna, Italiji pa je predala košček Istre, vse jadranske otoke razen Hvara, Brača in polotoka Pelješca.
Po kapitulaciji Italije je Nemčija vsa ozemlja, ki so pripadla Italiji po St. Germainski pogodbi (1919) in so do konca 1. svetovne vojne pripadala Avstro-ogrski monarhiji, razglasila za ''Operativno cono Jadransko primorje''. To je bilo za NDH in samega Pavelića grenko presenečenje, saj je že naslednji dan po kapitulaciji, t. j. 9. septembra 1943, razglasil, da je Istra priključena k NDH.
Lučić v svojem delu navaja, da je bila Istra priključena k Hrvaški šele po kapitulaciji Italije na podlagi odločitve ZAVNOHA (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske, nekak hrvaški ''lokalni AVNOJ''). Če bi res bilo tako, bi bila priključitev Istre v tistem času pravzaprav Hitlerjevo darilo Hrvaški, kar je morda Pavelić po tihem pričakoval.
