Domov >>

Zgodovina Istre

Reka

Srkulj v svoji knjigi omeni, da je Reka ostala zunaj Hrvaške v času, ko se je proti koncu 11. stoletja meja med ''nemško Karantanijo'' in Hrvaško premaknila od izliva reke Raše na sever.

Srkulj sicer zelo pazi, da ne omeni Kranjske, še manj pa Slovencev (razen tam, kjer se temu pač ne more izogniti), čeprav ve, da je Karantanija ime prve slovenske avtohtone države. Devinski grofje (Devin pri Trstu) so Reko dobili leta 1.139, vmes pa je od leta 1.337 do leta 1.365 pripadala Frankopanom (ti so bili namreč lastniki Trsata), potem pa avstrijskim plemiškim družinam. Ko Srkulj navaja, da je bila ''del sosednje Nemčije'', pozablja, da je Reka spadala h Kranjski kot sestavnemu delu avstrijskega cesarstva, ne pa k Nemčiji.

Srkulj morda zavestno ali pa nevede omenja soseščino z Nemčijo do leta 1776 morda zato, ker je cesarica Marija Terezija kot upravljalka dednih habsburških posesti pridobila svoj cesarski naslov s poroko z nemškim cesarjem Francem I. Srkulj pri tem pozablja, da s to poroko Kranjska in z njo Istra nista postali del nemškega cesarstva, ampak sta ostali del habsburških posesti, in je Reka torej ostala pod avstrijsko Kranjsko.

Možna pa je tudi druga razlaga, kajti Srkulj je sodeloval pri pisanju Pavelićevega Hrvatskega pitanja, kjer je bilo močno poudarjeno hrvaško-nemško prijateljstvo (leta 1941 pa tudi sosedstvo), zato je takšno stališče zavzemal tudi v pol leta pozneje izdani knjigi Hrvatska povijest u devetnaest karata.

Leta 1717 je Reka postala posebno ozemlje, podrejeno upravi notranjih avstrijskih ozemelj s sedežem v Gradcu. Po katastrofi družin Zrinjski in Frankopan je Madžarska uprava zaplenila njihovo premoženje in celotno področje Broda na Kolpi, Čabra, Ozlja in Ribnika ter celotno premoženje ob obali od Karlobaga do Reke. Vse to je prodala notranje-avstrijski upravni enoti v Gradcu za 500.000 forintov. Pozneje je Marija Terezija, da bi malo pomirila hrvaško plemstvo, odločila, da te pokrajine geopolitično sicer spadajo pod Hrvaško, v upravnem in gospodarskem smislu pa so ostale pod izrecno dunajsko oblastjo. Nikjer pa ni zaslediti, kako se je pozneje urejalo lastninsko vprašanje. Notranjeavstrijska uprava iz Gradca, ki je to ozemlje plačala in postala lastnica, se pozneje ne pojavlja več.

Glede na to, kako o Reki govori Srkulj, je mogoče sklepati, da je Reka, ki je sicer upravno pripadala Madžarski, teritorialno pripadala Hrvaški ravno zato, ker so jo Habsburžani dodelili madžarskemu protektoratu, pod madžarsko upravo pa je bila pravzaprav celotna Hrvaška, sicer bi Reka ostala na avstrijski, to je na Kranjski strani. Te spremembe pa so do konca 1. svetovne vojne vseskozi ohranjale naslednja dejstva:

  1. Reka ni bila pod hrvaško jurisdikcijo (bila je ali pod neposredno avstrijsko oziroma posredno kranjsko ali pod madžarsko upravo).
  2. Istra s slovenskim prebivalstvom nesporno ostaja pod upravo dežele Kranjske v okviru monarhije. Kako je upravljana, posredno preko Kranjske ali neposredno z Dunaja, je nebistveno. Bistveno je, da Hrvaška Istre nikoli ni niti zasedala niti upravljala.
  3. Razmejitev s Kranjsko je še bolj na vzhodu kot je bilo vseskozi mišljeno, in sicer neposredno pred Reko (pri Kantridi).

Vsa ta dejstva je zbral in zapisal Srkulj kot hrvaški nacionalist iz obdobja pred drugo svetovno vojno in zgodovinar ter jih poznejše ugledne osebnosti hrvaškega znanstvenega in političnega življenja niso v ničemer demantirale.

Slovenci na Reki

Na podlagi ljudskega štetja leta 1910 je na Reki živelo 18.000 Slovencev. Nekaj časa so tam živeli tudi taki znani Slovenci kot so Primož Trubar, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina, ki je bil celo ravnatelj reške gimnazije.