Domov >>
Tribuna - povej kaj misliš
Bećki konjušari
ladine, 26.2.2009
Pred seboj imam knjigo "Krajevni leksikon" Ljudske republike Slovenije in prilogo dodatka Okraja Koper (1954).
Na strani 13 dodatka je podatek, da je imela takratna občina Sečovlje 2324 ha, 2421 prebivalcev, od tega 1218 moških in 12203 žensk v 543 gospodinjstvih in 520 hišah. Delavcev in nameščencev je bilo 21,26 %, kmetov 74,4 %, drugih 4 %. Občino je sestavljalo 42 krajev, vasi oz. zaselkov, med katere spadajo Mlini, Bužini, Kanedo, Mlini in Odorik s skupno 64 moškimi in 73 ženskami. Infrastrukturo so imeli povezano v glavnem na Sečovlje.
Iz zemljevida, natisnjeneg leta 1945 v razmerju 1:300.000, je razvidno še pred ustanovitvijo con A in B, kako so velesile označevale mejo med Italijo in Jugoslavijo oz. še prej z Avstroogrsko.
Rumeno označena meja z Avstrijo se je končala med Gradežom in Pineto (1914).
Rdeče označena jugoslovanska meja (1918, Rapalska) se je končala na Cresu, Lošinju itd.
Mejo po letu 1945 pa so urejale velesile.
Francoski eksperti so svojo varianto meje označili s temno modro barvo in jo potegnili do reke Mirne.
Angležka delegacija je šla z mejo še nekoliko dlje - s svetlo modro barvo so jo priključili do vzhodne obale Istre pri kraju Kavran - vzhodno od Pulja (Pule).
Američani so z rdečo črto predlagali, da se Italiji priključita tudi Labin in Rabac.
Za nas Slovence in ostale pa so najboljšo varianto predlagali s prekinjeno rdečo črto predstavniki Sovjetske zveze. Po tej varianti bi bil na naši strani Čedad (Cividale), Krmin, Gradišče in Tržič (Monfalcone) do izliva reke Soče.
Prikrojevanje mej so v preteklosti določali drugi. Danes ga na jugu tudi drugi.
Pripominjam, da je bila specialna karta tiskana leta 1945.
Kraji na Koroškem in Videmskem so napisani v slovenskem jeziku.
Glede "Savudrijske vale" na jugu pa se spomnim na naše reklo: devetkrat se zlaži, desetič pa bo to že resnica. Sosedi Hrvati so to dokazali. Že od leta 1991 so tiskali zemljevide Hrvatske, kjer poteka meja preko polovice Piranskega zaliva. Visijo povsod, v vsaki pisarni, občini, ''zajednici'' itd.
Prvo tako karto Hrvatske pa je leta 1991 natisnila za takratne dinarje Mladinska knjiga pod pokroviteljstvom Cankarjeve založbe!
Kje so naši voditelji, ''bećki konjušari'', kot je rekel Milošević? Kam je izginil predsednik državnega sveta po posmehovanju voditeljice oddaje Otvoreno na HRTo njegovem zgodovinskem znanju ...?
ladine
Zgodovina
Roman, 19.2.2009
Pozdravljeni! Mene le zanima ali ste te zemljevide (meja z Hrvaško v Istri) pokazali naši ljubi vladi in našim sosedom Hrvatom. Pa lep pozdrav.
BOJKOT SLOVENSKIH IZDELKOV V ''LIJEPI NJIHOVI''
Đuro, 3.2.2009
Sent: Monday, January 26, 2009 1:21 PM
To: undisclosed-recipients:
Subject: Fw: BOJKOT KROŽI PO HRVAŠKI
Najprej e-majl, ki kroži po Hrvaški in nato en odgovor Slovenca.
Dragi prijatelji(ce) i kolege(ice),
Posljednjih dana ponovo smo svjedoci postupaka slovenskih političara
koji u svrhu predizborne promidžbe u vlastitoj zemlji arogantno
nastupaju prema Hrvatskoj i tužakaju je pred tijelima Europske unije.
Slovenija bez pravne utemeljenosti, NEPRIJATELJSKI, zahtijeva od RH
njen teritorij kao "plaću" za svoj glas. Slovenija je uvela vinjete
koje iznimno štete Hrvatskoj. EU je "kaznila" Sloveniju
jer joj je uskratila kredit ZA IZGRADNJU PROMETNICA PREMA HRVATSKOJ!!
U BITI JE DVOSTRUKO KAŽNJENA HRVATSKA!! Zato je vrijeme da i mi,
obični građani, poduzmemo nešto kako bi utjecali na promjenu te
prakse.
Samo nekoliko činjenica: Slovenija izvozom svoje robe u Hrvatsku
ostvaruje ogroman vanjskotrgovinski suficit. Hrvatska je Sloveniji
jedna od najvažnijih izvoznih zemalja. Kupovinom robe u slovenskim
trgovačkim lancima i kupovinom slovenskih proizvoda direktno punimo
slovenski proračun i time plaćamo slovenske političare koji se
ponašaju prema Hrvatskoj na viđeni način.
Tisuće radnih mjesta u Sloveniji direktno ovisi o našoj spremnosti da
kupujemo njihove proizvode.
Kako možeš doprinijeti? U četiri jednostavna koraka:
*1. Prestani kupovati slovenske proizvode i prestani kupovati u
slovenskim trgovačkim lancima sve do promjene retorike slovenskih
političara prema Hrvatskoj.*
*2. Obavijesti o ovom pozivu svoje ukucane koji nisu na netu.*
*3. Proslijedi ovaj poziv svojim prijateljima i kolegama.*
*4. Proslijedi ovaj poziv svojim prijateljima i kolegama u Sloveniji.*
*Neka znaju da njihova radna mjesta ovise i o hrvatskim potrošačima.*
Budite sigurni da će slovenski menadžeri pritisnuti svoje političare
na promjenu retorike čim vide da im pada prodaja u Hrvatskoj.
Srdačan pozdrav Udruga MARE NOSTRUM
Iva Slavić, dipl.oec. Samostalni upravni referent za poreze
Ministarstvo financija - Porezna uprava
Ispostava Zagreb za nekretnine
Zagreb, Avenija Dubrovnik 32
tel.: 01/650-1278, fax: 01/650-1192 _
iva.slavic@porezna-uprava.hr
------------------------------------------------------------------------
PEROTOV ODGOVOR na Hrvaško povabilo k bojkotu... od: _
_iva.slavic@porezna-uprava.hr
Spoštovana gospa,
moja mama je Zagorka, rojen sem v Sloveniji, oče je potomec Avstrijske
družine, poročen sem s Tajko, sestra pa se piše Đorđević, ker je
poročena s pol Srbom, pol Slovencem...
Obnašanje kot je vaše, je na nivoju petletnega otroka, ki se v
trgovini vrže na tla, ko mu mama noče kupiti igrače.
Pravila so bila jasna v naprej, kakor tudi posledice. Dokler ne boste
prešli otroških bolezni kot nacija (beseda, ki jo tako radi
uporabljate), dokler ne boste prevzeli odgovornosti za svoja dejanja,
je edino prav, da ostanete v balkanskem vrtcu. Tam se lahko derete,
razgrajate in kakate v hlače, kolikor se vam ljubi...
Vaše besede so odraz hrvaške arogance in samozadostnosti. Takšne
lastnosti pa tako človeka kot nacijo stanejo dobre družbe, ki si je
zaenkrat še ne zaslužite.
Ostanite prvi, najlepši in najboljši... vse to na svojem dvorišču -
ostanite sami!
Pozdrav iz Evrope,
PeterDirnbek
p.s.: smili se mi narod, ki ima takšne ljudi kot ste vi v državni upravi...
*Pošlji naprej ker boljši odgovor težko najdemo!
Mar Ljubljana res potrebuje ''izhodne strategije''?
Bogo, 19.1.2009
Gostujoče pero
Delo, 6. januarja 2009
Neodvisni hrvaški analitik na začetku svojega pisanja opisuje razočaranje in osuplost zaradi slovenske blokade tako na hrvaški kot tudi na slovenski strani. Na slednji menda zaradi slabe evropske podpore. Seveda pa pisec niti pomisli ne na to, da je večina Slovencev ponosna na tako odločitev svoje vlade (da ob tem politikov sploh ne omenim).
Analitikova trditev, da je obema državama skupno tudi to, da ''ne ena ne druga stran nimata nikakršnega konkretnega načrta za izhod iz blokade,'' pa je vredna edino ravni njegovega analitičnega razmišljanja. Ali ni točno opredeljena zahteva Slovenije načrt za izhod iz blokade? Hrvaška jo mora izpolniti in to je vse. In tukaj bi neodvisni analitik svoj zapis moral končati, si oddahniti ob pivu Tajkun ali Nikšićko, vendar potem ne bi mogel zapolniti prostora, ki mu ga je za rubriko Gostujoče pero namenilo Delo.
Zato analitik Gjenero nadaljuje s svojim analitičnim napletanjem. Najprej nam zaupa, kako veliko srečo da imamo Slovenci, ''da je na Hrvaškem blokada prizadela samo zmerneže.'' O tem, kaj bi bilo z nami in z dvostranskimi odnosi, če bi prizadela tudi srboriteže (naj mi prosim Srbi oproste izraz, ki si ga nisem jaz izmislil, menim pa da je v tem kontekstu zelo primeren), raje ne ugibajmo. Dovolj imamo že enostranskih blokad nakupov slovenskih izdelkov, medtem ko mi Slovenci prešerno, spoštljivo in ljubeznivo gledamo, poslušamo in ploskamo Oliverju Dragojeviću, Petru Grašu, Danijeli in številnim drugim. Ker so dobri in ker jih imamo radi. Tako kot so po drugi strani dobri izdelki Made in Slovenia, ki jih imajo Hrvati radi.
Da nas Slovence vrli hrvaški analitik zelo podcenjuje, sem spoznal že iz več njegovih zapisov, ki jih je objavilo Delo v rubriki Gostujoče pero. Ko pravi, da ''tako v Zagrebu kakor v Ljubljani nihče ne vidi jasnega izhoda iz sedanje krize,'' pa ima nas Slovence res za velike Dudeke. Mogoče, da tu in tam kakšen Slovenec res ne ve, kaj mora Hrvaška storiti, da se reši blokade, večina Slovencev pa po mojem trdnem prepričanju to prav dobro ve (kljub prepričanju predsednika hrvaške vlade Sanaderja, da bi Slovenci na referendumu glasovali za vstop Hrvaške v EU). Če je gospod Gjenero prigural svoj zapis do te svoje veleumne trditve, pa bi lahko pri svoji naslednji trditvi resnično postavil končno piko in nehal. Zapisal je namreč: ''Seveda bi moralo biti vsem jasno, da na Hrvaškem ne bo nihče privolil v slovenske pogoje za odpravo blokade, ki poleg tega močno spominjajo na slovenski ''oglejski položaj''. Glej ga, pametnjakovića! Noče verjeti, da bo Hrvaška ostala pred vrati EU tako dolgo, dokler ne bo v celoti sprejela slovenskih pogojev. Gjenerova primerjava slovenskih pogojev z ''oglejskim sporazumom'' in španskim kompromisom'' (gl. opombo spodaj) ni realna. Španski kompromis je bil pač malenkost v primerjavi s tem, kar upravičeno zahteva Slovenija. Pa čeprav je zaradi njega Slovenija morala spremeniti ustavo. To, da si neka država, ki želi vstopiti v EU, dovoli prejudicirati meje s sosednjo državo, članico EU, je brez primere v zgodovini EU. Pa ne samo to, ampak da celo posega po ozemlju sosednje države, to je pa vrhunec!
Gospod analitik v nadaljevanju svojega pisanja razvije nov têrmin ''oblikovalci slovenske politike'', med katere očitno prišteva predsednika države Türka in predsednika vlade Pahorja, ki ju tudi poimenuje. Pove tudi, da so ''ugledni oblikovalci slovenske politike, ki so javnost nekaj časa vztrajno prepričevali, da ne obstajajo nikakršni evropski pritiski na Slovenijo, zdaj priznali, da ti obstajajo.'' Glede tega je treba povedati, da nekateri evropski poslanci in tudi kakšen evrominister ali še kaj več zelo podpirajo Hrvaško. Zakaj, je vprašanje, na katerega bi slovenski raziskovalni novinarji, zgledujoč se po slavnem finskem novinarju, lahko že enkrat začeli iskati odgovore. Nekaj iztočnic za raziskavo jim je že zdavnaj dal poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti. Ali so naši evroposlanci in predstavniki naših oblasti storili dovolj za informiranje EU o neverodostojnosti države, ki se poteguje za vstop v EU, pa je tudi vprašanje, ki zahteva odgovore. Dejstvo je, da imamo zdaj v Bruslju evroposlanca, ki je proti zaustavitvi pristopnih pogajanj s Hrvaško, to pa lahko pomeni, da je proti slovenskim nacionalnim interesom. Njegova demokratična pravica je, da se ne strinja, vendar pa je glede na njegovo funkcijo to zelo vprašljivo, če ne narobe.
Gospod Gjenero nadalje obsodi predsednika vlade Pahorja, da ''je zaigral zelo tvegano populistično igro, v kateri še vedno daje prav tistim, ki so trdili, da je slovenska politika do Hrvaške strahopetna in da zato izgublja.'' Po mnenju gospoda Gjenera ''se populisti radi razglašajo za pogumne, torej za ljudi, ki si drznejo storiti tisto, česar si drugi niso upali, hkrati pa obljubljajo, da bodo nato zlahka rešili problem.'' Če je za gospoda analitika to populistično, pa je to, kar je storil premier Pahor, zame in še za mnoge Slovence brez dvoma verodostojno.
Seveda pa analitik spet zablodi v svoji svetovalni funkciji, ko pove, da ''brez jasne politične strategije o tem, kako bi se bilo treba v prihodnje pogajati s Hrvaško, brez temeljitega diplomatskega preverjanja, ali je ta strategija za Hrvaško sprejemljiva, je medijsko povabilo Sanaderju, naj pride 'v Canosso' v Slovenijo, vsekakor v duhu strategije 'pogumnega voditelja', s katero bodo ponižali nasprotnika, in to na popolnoma enak način, kot je bila Berlusconijeva izbira Ogleja poniževanje Slovenije. Hrvaški premier v takšnem položaju nima 'dobre rešitve'.'' Ko sem to prebral, sem najprej zaklel: ''Madona, a zdaj nam bodo pa Hrvati predpisovali še strategije, kako naj se z njimi pogovarjamo, križana gora!, nato sem pomislil: ''Za koga se pa imajo, da se bodo počutili ponižane? Kdo tukaj koga ponižuje? Že ves čas Slovenijo ponižuje Hrvaška in to na več področjih (o tem si, prosim, da ga ne bom ponavljal, naj vsakdo prebere odličen zapis veleposlanika Petra Toša v sobotni prilogi Dela dne 10. januarja 2008, to je pravo 'gostujoče pero' - hvala, spoštovani gospod veleposlanik Toš, hvala spoštovano uredništvo Dela! Upam, da bo kdo tudi v tej javni tribuni objavil vsaj nekaj povzetkov tega pisanja!). Kar zadeva Oglejski sporazum, naj še enkrat ponovim, da ta pač za nas ne bi bil posebno ponižanje (gl. mnenje vrhunskega slovenskega zgodovinarja in malo manj vrhunskega politika prof. dr. Jožeta Pirjevca v opombi spodaj). Sploh pa Ogleja in hrvaških zemljevidov in dokumentov, vgrajenih v številne hrvaške zakone, ki jih je ta država predložila EU, nikakor ne moremo enačiti. Slednji posegajo v slovensko nacionalno ozemlje (gl. že omenjeni zapis Petra Toša v sobotni prilogi Dela).
Vsaj nekaj pa gospod analitik po mojem mnenju pravilno ugotavlja (če sem ga sploh pravilno razumel, kajti njegova neodvisna analitična mnenja so včasih hudo zaštrikana in kar težko doumljiva za umsko malo bolj odvisne bralce, torej tudi zame), namreč, ''da po mnenju njenih (slovenskih, op. pis.) oblikovalcev politike namreč hrvaški politični razred nima zaupanja, tako da ni mogoče vzpostaviti iskrenega dialoga o reševanju tega problema.'' Kot sem že zapisal, se mi dialog sploh ne zdi pomemben, ne rečem da ni potreben. Hrvaška pač mora izpolniti zahtevane slovenske pogoje. In to njenim predstavnikom lahko še večkrat povemo. Ko analitik ugotavlja, ''da iskanje izhoda iz tega položaja'' ni naloga 'slovenskih oblikovalcev politike, ima popolnoma prav. To je stvar Hrvaške, ona je to povzročila in ona mora to rešiti. Hrvaška se je pravzaprav blokirala sama, bi zagotovo zapisal neodvisni hrvaški analitik, če bi se prelevil v slovenskega. Ker pa ni, seveda spet ne more iz svoje kože, ko premierju Pahorju naprti, da izkorišča spor s Hrvaško za notranjepolitične cilje in da je prepričan, da ga ne bo treba rešiti v tem parlamentarnem mandatu. Gjenera zanese še dlje, ko Pahorjevo delovanje označi s 'pogumom'', kakor da bi se vsi prejšnji slovenski predsedniki vlade in predsedniki države bali Hrvatov. Bo pa po Gjenerovem mnenju slovensko javno mnenje kmalu proti Pahorju, ker njegova politika menda z blokado ne bo odpravila nobenega konkretnega problema. Pa kaj ima zaustavitev pristopnih pogajanj med EU in Hrvaško skupnega z reševanjem konkretnih problemov, ki jih je v sedemnajstih letih Hrvaška povzročila Sloveniji? Nič. Država, ki nima urejenih meja in drugih zadev s sosedami, še posebno s članicami EU, sploh ni zrela za vstop v EU.
Analitik Gjenero v nasprotju z dosedanjo prakso gostujočega peresa poleg Rupla ošvrkne tudi Vajgla, ki je bil v eni od prejšnjih slovenskih vlad zunanji minister. Zaradi njiju (in ne zaradi hrvaških ribičev in policijskih patrulj, op. pis.) se menda ''vsaka plovba slovenskih ribičev prek polovice Piranskega zaliva (ne daj Bože, ali ne Savudrijske vale?) spremeni v 'meddržavni incident'.
Na koncu gospod analitik žalostno ugotovi, da bi ''v Uniji verjetno bilo zlahka najti partnerje, ki bi Slovenijo sprejeli kot 'ovna, s katerim bi uničili hrvaške pridružitvene želje', oziroma te želje preložili do trenutka, ko bo tudi Srbija pripravljena na vključitev v Unijo. ''Vlogo ovna bi bilo pametneje prepustiti kateri drugi državi, katere družba ni tako povezana s Hrvaško, kakor to velja za slovensko družbo, in katere državljani in gospodarstvo na Hrvaškem nimajo toliko interesov,'' še meni ta neodvisni analitik.
Zapisal ni niti ene same besede o tem, kaj bi morala storiti Hrvaška, da bi se rešila tega bremena, ki jo priklepa na Balkan.
Opomba: Dr. Jože Pirjevec je poudaril, da bi naslov našega posveta Od Ogleja do Haiderja, lahko naslovili še bolj drastično: Od polomije do polomije. Zakaj se mi zdi, da je bil Oglej polomija? Ne toliko zaradi tega, kar je v oglejskem dokumentu zapisanega. Konec koncev sem ga pred kratkim ponovno bral prav v Kosinovih spominih, in moram reči, da v dokumentu ni nič tako frapantnega, tako hudega, da ne bi bil sprejemljiv. Najbolj negativno pri vsej stvari je, je dejal, da je takrat o tako delikatni problematiki govoril v našem imenu minister, ki je že dal ostavko, in ki torej ni imel potrebnega političnega zaledja, da bi lahko s svojo besedo tudi garantiral aplikacijo oglejskega sporazuma. Solanov kompromis, o katerem se tudi govori tako negativno, konec koncev ni prinesel tiste katastrofe, o kateri smo toliko govorili. Včeraj ali predvčerajšnjim je Bavčar v Delovih pismih bralcev omenjal, da je bilo vsega le okrog deset prošenj za odkup hiš, ki so jih ezuli pustili na Obali. Kosin v svoji knjigi govori, da je bilo - tudi skupaj z avstrijskimi - kakih dvajset prošenj, ki so na podlagi Solanovega kompromisa zahtevali nekaj zase. To pa je, vsaj tako je menil, nepomembno število zahtevkov. Pri tem bi pa vendarle dejal, da z ezuli ne znamo najti pametnega dialoga, pri čemer delamo nepotrebne psihološke napake. Ker imam večkrat kontakte z njimi in se mi pritožujejo, pripovedujoč pač svoje zahteve in svoje probleme, bi omenil nagrobno zadevo. Mnogi ezuli, če že ne vsi, imajo grobove nekje v Istri. Občine tostran meje zahtevajo ogromne vsote za vzdrževanje teh grobov; nekako skušajo kovati račune na čustvih teh ljudi. S tem pač spodbujajo določeno zamero in sovraštvo, ki absolutno ni potrebno.
(Vir: Posvet Od Ogleja do Heiderja, Ljubljana, 12. oktobra 2000. Posvet sta organizirala Državni svet Republike Slovenije in Društvo Občanski Forum. Uvodni prispevki in razprave so objavljeni v zborniku; povzetek referatov in razprave je objavljen v Poročevalcu DS, št. 7/2001.)
Slovenski narod dokaze hrani!
Tatjana Malec, 17.1.2009
Piše: Tatjana Malec - Sončeve pozitivke
Trst je osvobodila slovenska vojska IX. Korpusa
Izjava Stipeta Mesića, ki jo je dal na predavanju študentom zagrebške fakultete za politične znanosti, da če hrvaške enote ne bi osvobodile Trsta, bi Slovenija danes morje gledala z razdalje 20 kilometrov, je za Slovence žaljiva provokacija brez primere in potvarjanje resnice.
Ne vem, kako je mogoče, da se pozablja zgodovinska resnica, ki pravi, da je komandant IX. Korpusa Martin Greif-Rudi (na sliki) že oktobra 1944 skupaj z aktivisti organiziral vojaške enote iz vseh delov in okolice Trsta, ki so štele 950 mož odporniškega gibanja iz vrst Slovencev in Italijanov in da je 1. maja 1945 vkorakal v Trst IX. Korpus pod njegovim vodstvom.
Zgodovinar Božo Repe je pojasnil novinarjem, da je celotno operacijo osvoboditve Istre in Slovenskega primorja izvedla 4. Jugoslovanska armada, v kateri so bile seveda tudi hrvaške enote, poleg bosanskih in tistih iz drugih delov Jugoslavije ter prekomorske (mešane slovensko-hrvaške) brigade. Vendar to izjavo je treba dopolniti s pomembnim dejstvom: Vsi partizanski korpusi in enote so bili organizirani s 1.3.1945 v jugoslovansko armado, to dejstvo pa ne pomeni, da Trsta ni osvobodila slovenska vojska pod vodstvom IX. Korpusa, ki jo je vodil slovenski komandant in partizanski major Martin Greif-Rudi, priprave na osvoboditev Trsta pa je vodil že od oktobra 1944 in organiziral pripadnike osvobodilnega gibanja, brez katerih bi osvobodilna partizanska vojska v Trstu ne mogla delovati. Slovenska vojska je morala v Trstu delati tudi red, saj so se nekateri pripadniki jugo vojske grdo obnašali v Trstu, milo rečeno po balkansko.
Povedati je treba, da je bila komanda mesta Trst pod vodstvom slovenskega partizanskega majorja in komandanta Martina Greifa - Rudija, ki je bil po prihodu zaveznikov tudi oficir za zvezo z vojaško misijo zavezniških sil.
29. aprila 1945 je gibljiva skupina, ki so jo sestavljali v glavnem prekomorci iz 1. tankovske brigade, artilerije, motorizirane pehote in inžinerije, pričela prodirati čez Divačo, Sežano in Opčine ter Bazovico proti Trstu. Prvega maja so prekomorci, skupaj z enotami IX. Korpusa slovenskih partizanov in vstajniki v mestu, osvobodili Trst.
Fotograf Mario Magajna se teh vojnih dni spominja: ''Danes smo priča poskusom ponarejanja zgodovine, češ da so v Trst pred jugoslovansko armado vkorakali Anglo-Američani. Tega dne se spominjam, kot bi bilo včeraj. Na dan 1. maja so proti večeru v Trst prišli partizani, Anglo-Američani pa so prispeli šele dan kasneje, saj so bili ustavljeni nekje pri Tržiču. Jaz bom vedno trdil, da je bilo tako. Na mojih slikah sicer ni datuma, vendar je bilo to 1. maja. Iz fotografij je jasno: prvi dan so bili tu samo partizani. Nemci pa se jim niso hoteli vdati, saj so se bali, da jih bodo pobili ali poslali neznano kam. Vdali so se šele drugega dne, ko so prišli Anglo-Američani.
Ne razumem zakaj se pri zaslugah v NOB pozablja Slovence in tako rado poudarja jugoslovansko armado.''
Martin Greif-Rudi je bil drugi komandant Slovenske narodnoosvbodilne udarne Gradnikove brigade od 3. novembra 1943 do 30.januarja 1944, potem pa komandant IX. Korpusa.
Po vojni je bil Martin Greif-Rudi minister za delo, nato direktor Tovarne dušika Ruše (1952), nakar je bil na pomembnih družbenopolitičnih funkcijah na okraju v Novi Gorici, nazadnje pa župan v Ajdovščini, kjer je umrl in je tudi pokopan.
Martin Greif-Rudi se je odlikoval po izjemnem socialnem čutu, neštetokrat je vzel v svoj avtomobil starčke, ki so prišli na goriški okraj iz oddaljenih vasi, in ker niso imeli avtobusnih zvez, jih je Martin Greif-Rudi odpeljal na njihove domove. Bil je kritičen tudi do ekscesov in nasilja tedanjih povojnih oblastnikov. Rad je prisluhnil in pomagal ljudem.
Na sliki: Bivši komandant Gradnikove brigade Martin Greif izroča zastavo borcem brigade (Partizanski dnevnik, 5. septembra 1953). Originala obeh slik hranim v albumu.
TRST SO OSVOBAJALI TUDI TIGRI
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti hrabrih borcev, med katere nedvomno prištevamo domoljuba, borca, partizana in Tigra Cirila Pelicona iz Kopra.
Partizan Ciril Pelicon-Rado je bil udeleženec številnih težkih bitk s fašisti. Tudi sam je bil v eni od bitk ranjen. Posebno so ga bolele izgube mladostnih prijateljev iz Lozic in bližnjih vasi. Nikoli pa v sebi ni do konca prebolel izgube svojega partizanskega poveljnika, prijatelja in vzornika, rojaka iz Podnanosa, Janka Premrla-Vojka. To neizpovedano bolečino je nosil v sebi vse življenje.
Dolga, težka, s krvjo prepojena in s številnimi bitkami preizkušena partizanska leta so Cirilov vrhunec doživela v zadnjih borbah za Trst, kjer je kot borec sodeloval v sklopu slavnega IX. Korpusa. Vkorakal je v osvobojeni Trst, katerega so kasneje krivične svetovne velesile ponovno, iz politične preračunljivosti in blokovske delitve sveta, dodelile sosednji Italiji.
Na sliki Ciril Pelicon-Rado (12.8.1925-21.9.2008), rojen v vipavski vasici Lozice, domoljub in partizan, član Rodoljubne organizacije Tigr Primorske.
SLAVA POGUMNIM BORCEM ZA SLOVENIJO!
