Tribuna - povej kaj misliš

Zelo kratko!

Goky, 11.1.2009

Moje mnenje:

O Istri bi se morali dogovarjati najmanj do reke Mirne, če že več ne.

Argumente že vsi poznamo, navedejo naj jih pa tisti, ki se bodo pogajali.

Lp. Goky

Izzivi, ki jih prinaša kontinuiteta politike do Hrvaške

Bogo, 9.1.2009

Delo, 17. 12. 2008

Davor Gjenero je tisti simpatični gospod, ki se, kadar ga katera od slovenskih televizij povabi v svojo oddajo kot zunanjepolitičnega komentatorja, zelo trudi s svojo slovenščino in z njo želi ugajati poslušalcem. Lahko bi rekli, da je z njo domač. In domač hoče biti tudi s Slovenci, še posebno, ko nam na vsakem koraku ponuja svoje odrešujoče nasvete. Še posebno svetovalen, in to kar državi Sloveniji, je bil v svojem predzadnjem pisanju v rubriki Gostujoče pero v Delu, v katerem je neštetokrat zapisal kaj bi morala in kaj mora storiti Slovenija, če je pametna. Na njegovo pisanje sem želel že takrat odgovoriti, a sem si premislil, češ, demokratično je, da lahko svoje mnenje posreduje tudi drugim in Delo mu to omogoča. Pripomniti velja, da Delo gospoda Gjenera napoveduje kot ''neodvisnega hrvaškega analitika''.

Je pa zanimivo, da na njegovo pisanje Delo ne objavi nobenega komentarja. Močno namreč dvomim, da ga ne prejme. Premislil sem si tudi zato, ker sem menil, da mu po vseh nasvetih, ki nam jih je delil kot da smo njegovi šolarčki, Delo prav kmalu ne bo več dalo priložnosti, da spet namoči gostujoče pero v svojo uničujočo tinto.

A Delo mu je spet dalo priložnost. Tokrat bom tudi sam izkoristil svojo, ki mi jo daje odprta tribuna na spletni strani www.zamolcanaistra.eu in povedal svoje mnenje. ''Gostujoče pero'' pokaže svojo prizadetost s prvim stavkom, češ, da ima Slovenija možnost, da blokira hrvaško vključevanje v EU in Nato. Takoj v drugem stavku pa že zagrenjeno ugotovi, da zaradi tega ''Slovenije ne bodo prizadele nikakršne mednarodne konsekvence''. Takoj zatem zapiše spet eno od svojih briljantnih mnenj, da ''imajo slovenski oblikovalci politike v glavnem prav, ko samozavestno trdijo, da ne bo Unija nikoli diskreditirala svoje članice samo zato, da bi koristila nečlanici.'' Sprašujem se, zakaj bi EU morala diskreditirati (vzeti komu ugled, veljavo zaupanje, Veliki slovar tujk, CZ, 2002) Slovenijo v primeru Hrvaške? Bi pa to morala EU storiti do Hrvaške, a kaj, ko se ta že od sredine leta 1991 naprej skoraj z vsako svojo potezo nasproti Sloveniji diskreditira sama.

Gospod Gjenero tudi odlično pozna slovensko javno mnenje, ki da ''se očitno ne bo resneje uprlo odločitvi, da dá Slovenija veto na nadaljevanje hrvaškega pogajalskega procesa, če ne bo Hrvaška privolila v slovenske amandmaje francoski pobudi …'' Po piščevem mnenju bi se slovensko javno mnenje moralo upreti odločitvi slovenske vlade in pritegniti hrvaškim odločitvam, ki Sloveniji škodijo! To pa je res veliki umotvor gospoda Gjenera.

V nadaljevanju svojega pisanja nas ta vrhunski hrvaški analitik (to oznako sem mu pridal, ker menim, da ga tako ocenjuje Delo, saj mu drugače ne bi namenjalo dragocenega prostora svojega časopisa) poduči o tem, da prepričanje ''slovenska pobuda in blokada pogajanj nista stvar dvostranskih odnosov med Slovenijo in Hrvaško, temveč stvar odnosov med Unijo in Slovenijo'' in pa nasprotno stališče ''da slovenska pobuda in blokada pogajanj nista stvar odnosov med Unijo in Slovenijo ampak med Hrvaško in Slovenijo'', kratkomalo nista točni. Za gospoda Gjenera ''je na dlani'', da je to dvostranski problem obeh držav. S svoje vsemogoče, čarobne dlani nam seveda te svoje trditve ne podkrepi z nobenim argumentom. Zakaj le ne? Če bi bil zloben, bi rekel, da zato ne, ker jih pač nima. Njegova dlan ga je po volitvah v Sloveniji tudi zasrbela, kar naj bi morda pomenilo, da bo Hrvaška z novo slovensko koalicijo lažje opravila. Seveda mu njegova čarobna dlan kaže tudi to, da je ''diskontinuiteta politike Janševe vlade nujna''. Tukaj lahko špekuliram, da je Gjenerova dlan to lahko začutila ob praskanju med poslušanjem nekaterih slovenskih politikov v predvolilni kampanji. A to je le špekulacija. Gjenerova dlan je zaznala nujnost spremembe te politike, ki je ''bistveno poslabšala slovenski pogajalski položaj o obmejnih vprašanjih, sklenjeni pravno zavezujoči sporazum zamenjala s provizoričnim dogovorom o 'vrnitvi na stanje 25. junija 1991', prenagljenimi in nepremišljenimi potezami, kot je bila razglasitev epikontinentalnega pasu in ekološkega območja, dodatno omajala pravno veljavnost dobrega dvostranskega sporazuma Račan-Drnovšek, z nespretno igro v Bruslju pa se iz glavnega sponzorja hrvaške evropeizacije spremenila v glavno oviro hrvaške evropeizacije.'' Na tem mestu Gjenerovih napačnih trditev (npr. sporazum Račan-Drnovšek, 'provizorični sporazum o vrnitvi na stanje 25. junija 1991) ne bom komentiral, komentiral pa bom njegovo drzno trditev, da je Slovenija postala ''glavna ovira hrvaške evropeizacije''. S tem, ko se je Slovenija začela malo bolj postavljati v bran svojih nacionalnih interesov, je postala po Gjenerovem mnenju glavna ovira hrvaške evropeizacije. Ni pa gospoda sram priznati, da je Slovenija nekdaj bila sponzor hrvaške evropeizacije. O tem moram povedati nekaj več. Namreč, takoj po tem, ko je Slovenija postala pridružena članica EU, so se predstavniki hrvaške politike in oblasti na skoraj vseh nivojih (parlamentarci, predstavniki strank, vlade, ministrstev in državnih služb) začeli množično dobrikati Sloveniji. Nenehno so prihajali k nam na obiske, na katerih so pridno zbirali in kopirali podatke in informacije o tem, kaj bodo morali storiti, ko se bodo tudi sami začeli pridruževati EU. Tudi naši predstavniki so obiskovali hrvaške, glavni namen vseh obiskov pa je bil, da hrvaški predstavniki izvedo čim več od slovenskih prijateljev. In to seveda džabe, kot temu pravijo sami. Temu gospod Gjenero pravi 'sponzorstvo', jaz bi temu raje rekel donatorstvo, saj Slovenija pač od tega ni imela, nima in ne bo imela nobene koristi, edinole stroške (ki jih krijemo davkoplačevalci, se razume) in probleme.

Omenjeni hrvaški analitik pa ni le deklarirano neodvisen ampak tudi izpričano naiven. Kakor je hrvaška politika, od katere naj bi bil gospod Gjenero neodvisen, naivno pričakovala, da bo nova slovenska vlada pred hrvaško kar pokleknila, tako je bil o tem tudi sam prepričan. 'Slovite zemljevide', kakor gospod Gjenero imenuje sporne zemljevide, s katerimi Hrvaška prejudicira mejo s Slovenijo, naj bi nenadoma odkril Rupel in s tem zaustavil proces hrvaškega približevanja EU. Gospod Gjenero zemljevidov, ki jih je Hrvaška vnesla v dokumente, predložene EU, sploh ne zanika, čeprav so jih zanikali že predsednik hrvaške vlade, njen zunanji minister in predsednica odbora za približevanje EU. Kako so si Hrvati domači z verodostojnostjo, vemo že vsi. Pa tudi sporne zemljevide smo, razen Hrvatov, ki so jih sproducirali, že videli. Torej, ta osovraženi Rupel (mimogrede, najvišji predstavniki hrvaške oblasti so mu očitali, da laže, ko je govoril o zemljevidih v hrvaških dokumentih, do danes pa je zagotovo že vsem Slovencem menda jasno, kdo so v resnici lažnivci, saj o tem obstajajo številni dokumentarni zapisi tako na papirju kot v digitalni obliki na TV) naj bi proti hrvaškim zemljevidom (ki jih po mnenju hrvaškega premiera in drugih najvišjih predstavnikov hrvaških oblasti, ni v dokumentih!) nahujskal tako slovensko javnost kot slovenske oblasti, te pa zgolj zato, da bi ohranile 'kontinuiteto politike prejšnje vlade'. Slavni analitik z blokado poveže tudi sistem vinjet – 'predvolilni trik Janševe vlade' –, ki je po njegovem finančno nevzdržna (ne pove pa, za koga) in za sosednje države nesprejemljiva. Zanj blokada tudi ni primerna za vzpostavitev ozračja za pogajanja (razumljivo, na strani Hrvatov), ki naj bi se po njegovi želji približala nesojenemu sporazumu Račan-Drnovšek. (''Hvala bogu, da do tega sporazuma, ki je škodljiv za Slovenijo, ni prišlo'', je nekoč rekel Joško Joras, ki menda živi na nikogaršnji hrvaški zemlji). T. i. 'razumna politika' naj bi uresničila tisto, kar ustreza Hrvaški, 'sporne' dele sporazuma pa bi preložili na boljše čase. V nadaljevanju analitik razglablja o posledicah, ki bi nastopile, če Hrvaška ne bi vstopila v EU. A to je njihov problem in za morebitno ostajanje pred vrati EU bo kriva Hrvaška sama. Seveda si na to neodvisni analitik ne upa ali pa noče niti pomisliti. Dežurnega krivca za to že imajo in to je Slovenija. Proti koncu zapisa pa se gostujočemu peresu prikažejo na slovensko-hrvaški meji še čarovnice z Balkana, ki bodo destabilizirale to območje, če Hrvaške ne bo v EU. Da bo moral predsednik slovenske vlade Borut Pahor prevzeti zgodovinsko odgovornost za Ruplove in Janševe napake, pa je za gostujoče pero tako razumljivo kakor to, da Ljubljanica teče navzdol.

dvom

Peter Battelino, 6.1.2009

Med navedbo virov ni starejših izpred 1980.

Za verodostojnost manjkajo vsaj statistični podatki o razmerju poseljenosti tega področja z Italijani – vsaj do leta 1945 najštevilnejšim prebivalstvom, Slovenci in Hrvati, v različnih obdobjih.

Podatki za obdobje Avstroogrske, SHS in "nove" Jugoslavije so dosegljivi in znani.

Vsaka predstavitev, ki ustvarja dvom, da so bili neki relevantni podatki namerno izpuščeni / zamolčani, pušča dvom o njeni pristranosti in s tem poštenosti.

Želim Slovenijo vsaj do Mirne, še raje do Senja.

A le na podlagi zgodovinske upravičenosti.

Dediščina

mariopir, 28.12.2008

Spoštovani!

V Piranu, Tartinijev trg 2, torej v sami občinski palači je na stopnišču med pritličjem in prvim nadstropjem spominska tabla, na kateri je zapisano v italijanskem jeziku nekaj, da nekdo podarja občini Piran v last Savudrijo. Kaj je s tem? Bo kdo šel in to preveril?

Koliko politikov sploh ve, da ta tabla obstaja?

Ali se bo kdo našel in to zadevo sprožil?

Hvala in takoj v akcijo.    LP   Mariopir

Samo, 23.12.2008

Prebral sem vašo knjigo in mi je zelo zanimiva. Tudi sam sem mnenja, da je res zadnji čas, da se kaj ukrene.

Moj ded je bil rojen med Bujami in Umagom leta 1924, ko je bila tam še Italija in je bil v bistvu italijanski državljan. S petimi leti je moral iti delat v kamnolom Kanegra in k sosedom, ki so imeli zemljo, kajti bili so tako revni, da niso imeli kaj jesti. Soseda, ki je še živa, mi je pravila, da so pri mojem dedu doma govorili slovensko in ne hrvaško. Tudi njena mama je bila Slovenka in je znala slovensko, stanovali so pa v Tribanu. Zdaj jih večina govori italijansko in imajo ta jezik nekako za svojega, zase pa pravijo da so Istrani.

Hočem reči, kako naj bi se ti ljudje borili za kake pravice, če so bili najprej pod Avstroogrsko, potem pod Italijo, vseskozi pa v hudi revščini, ki si je danes niti ne moremo predstavljati.

Zanima me ali ne obstajajo dokumenti v kakšnih Jugoslovanskih ali drugih arhivih, ki bi govorili o dogovorih glede Istre. Ali je bilo to vse v ustni obliki?

Lep pozdrav!